Ko je Jezus izrekel svoje besede, da bo dal ljudem jesti svoje meso so mnogi zagodrnjali: »Trda je ta beseda, kdo jo more poslušati.« Mnogo njegovih učencev je odšlo in niso več hodili z njim.

Zanimivo pa, da apostol Peter v imenu vseh dvanajstih apostolov lepo argumentira zvestobo: »Besede večnega življenja imaš.«

Da Gospod Jezus, mi ti bomo zvesti, ker imaš besede večnega življenja.

Kaj so te besede, ki dajejo kristjanu smisel, da hodi za Jezusom Kristusom?

Jezus je jasno obljubil in tudi na velikonočno jutro pokazal kako njegove besede držijo. Človek ki s svojo voljo vztraja in sledi Jezusu, zmaga absolutno nad vsem zlom. Človek ki veruje premaga smrt, kateri je vse ustvarjeno podvrženo.

To je tisti razlog, zakaj navsezadnje sledimo Jezusu.

Danes se veliko zakoncev loči, ker je zares težko vzdržati skupaj.

Veliko ljudi nepošteno živi, saj če si pošten, si lahko revež.

In veliko ljudi zataji vero v javnosti, saj bi vendar izpadel čudak itd.

Vprašajmo se sedaj: ali ni morda večno življenje tako nekaj velikega in večjega, da se izplača vse to trpeti, da bi to življenje dosegli?

Kaj so te besede večnega življenja, da je apostol Peter zapustil svojo ženo in svojo hiško v Kafarnaumu, na obrežju prelepega Genezareškega Jezera? Apostol Peter je nato po srečanju z Vstalim delal v Jeruzalemu, v Antiohiji in nazadnje v Rimu. V Rimu so ga križali z glavo navzdol.

Res bi nas moralo zanimati, kaj je to: »Besede večnega življenja imaš, h komu naj pojdemo?«

Zares, pravi nesmisel je tekati za bomboni in čokoladkami, ter bežati pred mušicami in malimi neprijetnostmi. Bolje je iti naravnost, z vedrim obrazom naproti Jezusovemu obljubljenemu kraljestvu.

Konkretno to pomeni, da veselo opravljam svoje stanovske, poklicne, študijske, šolske dolžnosti. Veselo in zvesto Bogu, saj vse preide, na koncu pa nas ob prehodu v večnost čaka izpolnitev te Jezusove obljube. More pa se človek veseliti že sedaj, zaradi upanja in prijateljstva z Bogom.

V petek ta teden je godoval sv. Pij X. – papež. Rodil se je v revni kmečki družini. Pri 23. letih je prejel mašniško posvečenje. 17 let je bil kaplan in župnik, pri 40-tih letih pa je postal kanonik, kasneje škof in pri svojih 68 letih je postal papež. Zvest je moral biti vedno, kot kaplan in kasneje kot papež. Lepo je upošteval zgled apostola Petra, svojega predhodnika. Med papeževanjem je od ljudi doživljal veliko odobravanje in veliko odklanjanje. Vendar ga ni nič odvrnilo od izbrane poti.

Zdi se mi čudovit zgled za današnjega mladega kristjana. Bodi zvesto dekle, da boš lahko zvesta žena, da boš lahko zvesta mati. Bodi zvest šolar, da boš nekoč lahko zvest profesor. Itd. Ne glejmo pa toliko na zunanji napredek, kot na resničen napredek svetosti naše osebe. Zvestoba posveti srce vsakemu človeku – to pa je bistvo za nas.

Naj vam povem še en dogodek na to temo, iz življenja Arškega Župnika, sv. Vianeja:

Vianej je nekoč obiskal nekega bolnega fanta. Prinesel mi je tudi sveto obhajilo. Ko je bil pri njem ga je vprašal: »Ali je hudo, te zelo boli?«

Otrok mu je odgovoril: »Danes ne čutim včerajšnje bolečine, jutri pa ne bom današnje.«

Bodimo torej zvesti, tudi z modrostjo tega otroka.